V ponedeljek, 13. aprila 2026, smo v Slovenskem etnografskem muzeju izvedli drugo sezonsko čajno srečanje jubilejnega leta ob 10. obletnici delovanja Društva Chadō Urasenke Tankōkai Slovenija. Pod naslovom Haru no chakai (Pomladno čajno srečanje) smo goste povabili v čas, ko se v slovenskem prostoru prepletata praznovanje Zelenega Jurija in prebujanje narave, na Japonskem pa vrhunec pomladi zaznamuje hanami – opazovanje cvetenja češenj. Koncept dogodka je izhajal iz iskanja skupnega jezika med obema kulturnima izročiloma: pomlad kot čas novega začetka, hvaležnosti in zavedanja minljivosti.

Slovenski etnografski muzej je tudi tokrat predstavljal naravno okolje za takšno srečanje. Njegove zbirke pričajo o tem, kako so ljudje skozi stoletja spremljali letne čase, praznovali njihovo menjavanje ter v obredih iskali ravnovesje med človekom in naravo. Tudi pot čaja razume sezonskost kot eno svojih temeljnih načel. Čajna soba ne predstavlja narave, temveč jo vabi vase. Gostitelj s premišljeno izbiro kaligrafije, cvetja, čajnih pripomočkov in sladice ustvari prostor, v katerem lahko gost začuti značaj trenutka.

Pomlad je čas prebujanja. V slovenski ljudski dediščini prihod Zelenega Jurija pomeni prihod zelenja, rodovitnosti in nove življenjske moči. Jurjevanje je praznik skupnosti, ki pozdravlja konec zime in prihod novega vegetacijskega cikla. Na Japonskem pa cvetoče češnje že stoletja vabijo ljudi k srečanjem pod njihovimi krošnjami. Hanami ni zgolj občudovanje cvetov, temveč premišljevanje o njihovi kratkotrajni lepoti. Sakura nas opominja, da je vsak razcvet hkrati tudi začetek minevanja.

Obe tradiciji, čeprav geografsko oddaljeni, izražata isto človekovo izkušnjo: življenje se vedno znova vrača, vendar se nikoli ne ponovi na enak način.

To misel je nosila tudi osrednja tema čajnega srečanja.

V tokonomi je goste nagovorila kaligrafija Kibō (希望 – upanje). Upanje v čajni tradiciji ni razumljeno kot pričakovanje oddaljene prihodnosti, temveč kot drža zaupanja v sedanji trenutek. Tako kot pomlad ne pride naenkrat, temveč postopoma prebudi naravo, tudi upanje raste iz majhnih, vsakodnevnih dejanj pozornosti in skrbi za drugega.

Naravno pomladno cvetje v bambusovi vazi je poudarjalo preprostost in neposrednost narave. V čajni praksi chabana ni cvetlični aranžma, temveč spoštljiv prikaz rastline takšne, kakršna je v svojem naravnem okolju. Tudi pomlad se ne razodeva skozi popolnost, ampak skozi prve poganjke, mlade liste in nežne cvetove.

Poseben pomen je imel tudi izbor čajnih pripomočkov. Bambusova čajna zajemalka Kokin (古今 – preteklost in sedanjost), ki jo je izdelal opat Kobori Ryōjitsu iz templja Hōrin-ji v Kjotu, simbolično povezuje stoletja čajne tradicije z današnjim trenutkom. V enem samem predmetu se srečata dediščina in sedanjost, kar lepo odraža tudi poslanstvo našega društva – spoštljivo ohranjati tradicijo in jo hkrati živeti tukaj in zdaj.

Čajna skodelica Takitsubo (Tolmun), delo slovenske keramičarke Anje Slapničar, je ustvarila še en most med kulturama. Tolmun pod slapom je kraj, kjer se voda za trenutek umiri, preden nadaljuje svojo pot. Podobno tudi čajna slovesnost ustvari trenutek zbranosti sredi vsakodnevnega toka življenja.

Čajno srečanje je potekalo v slogu Ryūrei, ki omogoča pripravo čaja za mizami (tenchaban) in sedenje na stolih. Takšna oblika, razvita v obdobju Meidži za sprejem mednarodnih gostov, ohranja bistvo čajne poti, hkrati pa omogoča, da se v njeno izkušnjo vključijo ljudje različnih kulturnih okolij in življenjskih izkušenj.

V središču srečanja je ostala misel ichigo ichie – eno srečanje, ena priložnost. Tako kot cvet sakure nikoli več ne zacveti povsem enako in tako kot se pomlad vsako leto vrača v drugačni podobi, se tudi to srečanje ne bo nikoli več ponovilo. Prav v tej neponovljivosti se skriva njegova vrednost.

Pomladni chakai je bil zato več kot predstavitev japonske kulture. Bil je povabilo k počasnejšemu doživljanju časa, k spoštovanju narave in k srečevanju ljudi skozi gostoljubje. Pokazal je, da lahko ena skodelica čaja postane prostor dialoga med kulturami ter most med tradicijo in sodobnim življenjem.

V jubilejnem letu delovanja društva bomo tudi v prihodnjih mesecih nadaljevali cikel sezonskih čajnih srečanj. Veselimo se novih srečanj z vsemi, ki jih nagovarjata lepota poti čaja in njeno tiho sporočilo harmonije, spoštovanja, čistosti in notranjega miru.

春の茶会 – Haru no chakai
A Spring Tea Gathering between Hanami and Green George

On Monday, 13 April 2026, Chadō Urasenke Tankōkai Slovenia held the second seasonal tea gathering of its 10th anniversary year at the Slovene Ethnographic Museum. Entitled Haru no chakai (Spring Tea Gathering), the event invited guests into a season where the Slovenian celebration of Green George and the Japanese tradition of hanami gently meet through the shared language of nature, renewal, and the awareness of life’s transience.

The Slovene Ethnographic Museum once again offered a meaningful setting for such an encounter. Its collections reveal how communities have long celebrated the changing seasons and sought harmony between humanity and nature. The Way of Tea shares this understanding. Rather than imitating nature, the tea room welcomes it inward. Through the careful selection of the scroll, flowers, utensils, sweets, and tea, the host creates a space in which the season may be quietly experienced.

In Slovenian tradition, Green George heralds the return of greenery, fertility, and new life. In Japan, spring reaches its height with hanami, the centuries-old custom of gathering beneath blossoming cherry trees. Sakura embodies both perfect beauty and its inevitable passing, reminding us that every blossom is precious precisely because it is fleeting.

Although these traditions developed far apart, they express the same human truth: life continually returns, yet no season, no meeting, and no moment can ever be repeated in exactly the same way.

The spiritual centre of the gathering was the hanging scroll bearing the word Kibō (Hope). Here, hope is understood not as expectation for the future, but as trust placed in the present moment. Like spring itself, hope unfolds quietly through everyday gestures of care, hospitality, and attentiveness.

The natural spring flowers arranged in a bamboo vase reflected the simplicity of chabana, where flowers are presented not as decoration but as nature itself. The tea scoop Kokin (“Past and Present”), crafted by Abbot Kobori Ryōjitsu of Hōrin-ji Temple in Kyoto, symbolised the continuity between centuries of tea tradition and today’s living practice.

A particularly meaningful bridge between Japan and Slovenia was formed by the tea bowl Takitsubo (“Waterfall Basin”), created by Slovenian ceramic artist Anja Slapničar. Like a quiet pool beneath a waterfall, it evokes a place where movement pauses for a brief moment before continuing its journey—much like the calm created within the tea room.

The gathering was conducted in the Ryūrei style using a tenchaban, making the Way of Tea accessible while preserving its essential spirit of hospitality, mindfulness, and mutual respect.

At its heart remained the principle of ichigo ichie—one time, one meeting. Just as no cherry blossom blooms in exactly the same way twice, no tea gathering can ever be repeated. Every encounter is unique, and it is this uniqueness that gives it its deepest beauty.

More than a presentation of Japanese culture, Haru no chakai became an invitation to experience time more slowly, to rediscover nature, and to encounter one another through hospitality. In a single bowl of tea, Slovenian and Japanese traditions found a shared expression of renewal, gratitude, and peace.

Throughout this anniversary year, Chadō Urasenke Tankōkai Slovenia will continue its cycle of seasonal tea gatherings, warmly welcoming everyone who wishes to discover the quiet beauty of the Way of Tea.

春の茶会
花見と聖ゲオルギオス祭を結ぶ春の茶会

2026年4月13日、茶道裏千家淡交会スロベニア協会は、創立10周年記念行事の一環として、スロベニア民族博物館において「春の茶会」を開催いたしました。

今回の茶会では、スロベニアの春の祭りである「緑のゲオルギオス（Zeleni Jurij）」と、日本の「花見」という二つの伝統を通して、春の訪れと生命の循環を静かに見つめるひとときをお届けしました。

スロベニア民族博物館は、人々が四季の移ろいをどのように受け止め、自然とともに生きてきたかを伝える場所です。その意味で、季節を何よりも大切にする茶の湯との出会いに、これほどふさわしい場所はありません。

スロベニアでは、緑のゲオルギオスが新しい生命、豊かな実り、そして春の到来を象徴します。一方、日本では桜が満開を迎える頃、人々は花見を楽しみながら、その美しさと儚さに心を寄せます。

遠く離れた二つの文化は、ともに「生命は繰り返し訪れるが、同じ春は二度とない」という普遍的な真理を語っています。

床の間には「希望」の掛物を掛けました。茶の湯における希望とは、遠い未来への願いではなく、今この瞬間を信じ、大切に生きる心を表しています。

竹の花入には、春の草花を自然の姿そのままに生けました。茶花は飾るためではなく、その季節そのものを客に伝えるためにあります。

茶杓には、寶林寺住職・小堀良實老師作の「古今」を用いました。「古今」は、古より受け継がれてきた茶の伝統と、今この一会が一つにつながることを象徴しています。

また、スロベニアの陶芸家アンヤ・スラプニチャル氏による茶碗「滝壺」は、日本とスロベニアを結ぶ象徴的な道具となりました。滝壺の静けさは、茶室に流れる穏やかな時間を思わせます。

茶会は立礼式で行われ、点茶盤を用いることで、より多くの方々に茶の湯の心を体験していただける場となりました。

茶会の中心にあったのは、「一期一会」の精神です。桜の花が毎年違うように、この日の出会いも二度と繰り返されることはありません。その一瞬を大切にすることこそが、茶の湯の心です。

「春の茶会」は、日本文化を紹介するだけでなく、スロベニアと日本、それぞれの伝統が響き合う文化交流の場となりました。一碗の茶を通して、人と人、自然と文化、過去と現在を結ぶ静かな時間を分かち合うことができました。

創立10周年を迎えた本年も、茶道裏千家淡交会スロベニア協会は四季折々の茶会を開催してまいります。これからも多くの皆様と、茶の湯が育む和敬清寂の心を分かち合えることを願っております。